Se tudi vi sprašujete, kako boste skozi mesec poravnali vse tekoče obveznosti za elektriko, vodo, telefon, kopico zavarovanj (od zdravstvenega do avtomobilskega ali celo nezgodnega), in ta mesec verjetno tudi za šolske potrebščine, knjige ter učbenike. In se pri tem jezite, ker vaša plača (po javno finančni terminologiji: prejemek – morda je prav to narobe), kljub vašemu trudu, dodatnem angažmaju, nadomeščanju odsotnih sodelavcev, ali celo na novo pridobljeni stopnji izobrazbe, vaša plača ne bo nič višja kot prejšnji mesec. In če se še tako trudite ne prilezete nikamor.

Se tudi vi sprašujete, kam vse to pelje – da smo postali družba v stilu: “Več znaš, manj položnic lahko plačaš!”. Stavek mlajše kolegice, ki je zadel bistvo in predstavlja razmere zaposlenih v javnem sektorju (op. v zdravstvu), ki je nedavno tega končala šolanje na višji stopnji izobrazbene lestvice. Pričakovati bi bilo, da se bo njen vodja, tega “individualnega” dosežka kolegice s tremi odraščajočimi otroki, razveselil. Ji čestital. Jo vprašal, če si želi morda poskusiti nadaljevati kariero na bolj zahtevnem delovnem mestu, na primer v oddelku kadrovskega managementa (op. kadrovski službi), katero področje je študirala.

Odgovor je žal: NE! Tega v javnem sektorju ni pričakovati. Ni pričakovati spodbud, pohval. Še na štiri oči ne, kaj šele pred kolektivom. In verjetno bo vse do lastne upokojitve, ali upokojitve prav te vodje, ki bi morala ta napredek prepoznati, delala to kar je delala doslej s srednjo šolo, ker služb ni in ker ima tri odraščajoče otroke. Pa ne zato, ker takšnih kadrov v zdravstvu, ne bi potrebovali – ampak preprosto zato, ker se s tem nihče ne ukvarja. Ker je tako kot je v redu! Ker je v bistvu vsem vseeno!

Že res, da se moramo v prvi vrsti izobraževati v lastnem interesu, a prav ta t.i. lastni interes bi moral biti tudi interes delodajalca (naših vodij). Vsaj tako je zapisano v vseh učbenikih, in če se ne motim tudi v Ustavi. Piše tudi, in tako so nas tudi učili na Eekonomski fakulteti v Ljubljani, da vodje motivirajo zaposlene. To počno lahko tudi tako, da zaposlenim omogoči dodatno izobraževanje. Predvsem pa jih spodbujajo k razvoju njihove kariere – vse zato, da le-ti z leti dosegajo boljše rezultate, opravljajo bolj zahtevne naloge, in morda celo “nekaj” več zaslužijo. A ni poanta samo v večji plači, temveč v dejstvu, da je potrebno gledati naprej. Ko nekdo napreduje bodisi v izobrazbi, bodisi v idejah ali v rešitvah, je že prav, da vodja to nagradi tako, da lahko zaposleni napreduje, nadalje spodbuja ter daje za vzgled ostalim zaposlenim. A na žalost temu ni tako. Zakaj ne?

Prvič zato, ker je kadrovska politika v javnem sektorju nestimulativna, do vseh ki prihajajo iz nejavnega sektorja ali doštudirajo naknadno. Ta onemogoča, da bi kljub znanju, sposobnostim, izkušnjam in izobrazbi imel kaj višjo plačo, kot jo ima začetnik – ni pomembno: pripravnik ali magister znanosti s 15 let delovnimi izkušnjami – to vse je v javnem sektorju eno in isto. To je tudi osnovni razlog, da v javnem sektorju poleg zaposlovanja po “priporočilih” ni fluktuacije, in da se starejši javni uslužbenci že dve desetletji ali več, držijo svojega stola kot pijanec plota, in če je le mogoče ne spustijo nikogar zraven. Da le ne bi prišel kdo drug, mlajši, sposobnejši (Bog ne daj da bi bil lepši in pametnejši), in v 20 let ali več staro Exel tabelo poskušal vrinil novi stolpec ali morda celo iz podatkov naredil vrtilno tabelo (op. sreča za javni sektor je, če Excel, Word, PoverPoint, Visio, idr., sploh znajo uporabljati – pa tu ne mislim samo zaposlene, ampak tudi vodje, zato ni čudno da ne zaznajo nobene potrebe za spremembe).

Drugič zato, ker ni dovolj, samo voditi ljudi, ne glede na to, ali si za to usposobljen ali ne. Ljudje že po naravi radi vodimo druge. A dober vodja je veliko več, kot to. Je vodja, ki ima ambicijo voditi ljudi v pravem pomenu besede. Se z njimi ukvarjati, prepoznati njihove “individualne” prednosti, sposobnosti in zmožnosti ter jih spodbujati in motivirati, da dosežejo boljše rezultate. So ljudje, ki v delovnem okolju pripomorejo, da zaposlenim omogočijo njihovo osebno in strokovno rast, sodelujejo pri načrtovanju njihove kariere, in s tem strmijo k doseganju skupnih rezultatov – v dobrobit celotne skupnosti ali družbe kot celote. In da ne pozabim: dober vodja se od drugih tudi kaj nauči, in mu ni nerodno vprašati sodelavce, če kaj ne ve ali ne zna. Vse to in še več, bi lahko napisala o lastnostih odličnih vodij, ki jim je mar za ljudi. O vodji, ki bi si ga vsi želeli!

A ker ne morem iz svoje kože, in sem večni optimist verjamem, da se da marsikaj spremeniti. In če nimate pravega vodje, ste lahko vodje brez naziva, kar sami. Idejo sem dobila v poletnih mesecih, ko mi je pod roke, prišla svetovna uspešnica, avtorja Robin Sharma z naslovom “Voditelj brez naziva” (orig. naslov: The Leader Who Had No TitleA Modern Fable on Real Success in Business and in life). Ideja, ki sem jo na tem mestu, morala zapisati – je že tako, da ti pod roke pridejo rešitve ob pravem času.

Voditeljstvo brez naziva je občutljivo ravnotežje med odločnostjo in prijaznostjo, močjo in nežnostjo ter pogumom in sočutjem. Ali vse napisano, kar bi si sami želeli! Meni je ideja odlična, če je odlična tudi vam, pa boste presodili sami. Naj vsem, ki to berete, če ste vodje ali ne, za konec zadnje sporočilo služi kot vodilo, kakšni bi morali postati oziroma bi morali biti, če želimo v zdravstvu stvari premakniti na bolje, in to ne vsak zase, ampak skupaj!

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s